[ Sekcija KINK ]

Bela kocka, črna škatla | White cube, black box
performans v trajanju | durational performans

16. - 20. 03. 2010

Galerija Vžigalica – Muzeji in galerije mesta Ljubljane, |
Vžigalica Gallery – The Museums and Galleries of the City of Ljubljana
Otvoritev 16. marca ob 20h | Opening March 16th at 8 p.m.



Avtorji | Authors: Leja Jurišič, Teja Reba, Loup Abramovici
Svetovanje | Consulting: Petra Veber, Žiga Kariž
T ekst | Text: Leja Jurišič, Teja Reba, Loup Abramovici, Petra Veber, Mara Vujić, Andreja Kopač
Oblikovanje luči | Light design: Igor Remeta
Producentki | Producers: Mara Vujić, Pija Bodlaj
Vizualna podoba | Visual design: Ajdin Bašić
Foto dokumentacija | Photo documentation: Nada Žgank
Produkcija in organizacija | Production and organization: Mesto žensk | City of Women
Koprodukcija | Co-production: Galerija Vžigalica – Muzeji in galerije mesta Ljubljane | Vžigalica Gallery – The Museums and Galleries of the City of Ljubljana
Odprto od torka do nedelje med 10-18h |
Open from Tuesday untill Sunday: 10 a.m. – 6. p.m.
[ www.cityofwomen.org ] [ www.mestnimuzej.si ]

Prostor bel in črn nosita v sebi zgodovinske in konceptualne definicije in vsaka pripada drugemu diskurzu. Postmoderno gledališče si ponovno prizadeva prekoračiti black box, 4 steno, mejo med igralcem in publiko. Likovna umetnosti medtem preskakujejo meje bele kocke (white cube) že desetletja. Obe si želita, da gledalec gledališča / obiskovalec galerije postane soudeleženec dogodka (participant), oziroma s soudeležbo posredno postaja tudi soustvarjalec same predstave / razstave.



TRIJE PROSTORI / TRIJE ČASI / TRI TELESA

?Desno: permanentni odnos do časa: razstavljeno telo

?Sredina: prehodni odnos do časa: mehanično telo

?Levo: gledališki odnos do časa: performativno telo



Prekoračitev percipativnih in miselnih norm preko presežka - v obliki čiste izčrpanosti - je poskus razumevanja eksistencialnega in kulturnega pojma časa. Je izziv običajnim vzorcem porabe kulturnih dobrin in izdelkov. V uprizoritvenih umetnostih ima čas svoje lastno življenje. Predstava se začne in konča. V njej hkrati delujeta dve časovnosti: strukturni in živi čas, pri čemer se živi čas zgodi (oblikuje) med odrom in publiko. Živi čas je prisotnost telesa: telo je hkrati gledano in gleda, njegova zgodovina se ne ločuje od njegove sedanjosti, stalno se transformira, ves čas je nekje vmes: med definicijami, interpretacijami, vidnim, nevidnim. Ko se predstava konča, hkrati izgine, čeprav se izrišejo njegove sledi, morda tudi nadaljevanja. Performans in koreografija vsebujeta zaradi svoje živosti in posebnega odnosa s časom, rituale, ki jih bomo razčlenili in vključili v razstavni format.

Proizvajalci, izvajalci in pazniki so ena in ista telesa.

Performans traja štiri dni.

Na razstavi bo vedno nekdo namesto nečesa.

Performer kot eksponat.

Čas teče. Telo je nemirno.

Vse je v stalnem spreminjanju.

Na razstavo nikoli nisi pozen.

Posvečeno telesu, našemu vdanemu spremljevalcu, ki ga imamo za samoumevnega.

Produkcija, koprodukcija / Produced, co-produced by:

Logoti: Mesto žensk, Vžigalica + muzeji
Projekt so omogočili / The project is supported by:

Logoti: A Space for Live Art + izobraževanje, MOL, MzK

V sodelovanju z / In cooperation with: Potemkinove vasi