[ članki ] [ English ] [ pdf - v Poljščini ]

Jure Miklavc, slovenski industrijski oblikovalec
ODPIRANJE HORIZONTA
Barbara Predan, [ 2+3D grafika plus produkt ], št. 31, II-2009

Po mednarodni razstavi najboljšega oblikovanja, otvoritvi 21. bienala industrijskega oblikovanja, je Špela Šubic, sekretarka BIA, vodila ugledne goste. Med drugim predsednika republike Slovenije, Danila Türka, in župana mesta Ljubljane, Zorana Jankovića. Med sprehodom so naleteli na Jureta Miklavca, oblikovalca postavitve bienalne razstave. Šubiceva se je obrnila k uglednim gostom z besedami: »Z veseljem vam predstavljam Jureta Miklavca, po mojem mnenju najboljšega oblikovalca mlajše in srednje generacije pri nas.«

Nadarjene posameznike v slovenskem oblikovanju sledimo že vse od druge svetovne vojne dalje. To je čas, ko so arhitekti, kot je bil Edvard Ravnikar, poskrbeli za profesionalizacijo stroke na trdnih modernističnih temeljih. Visokošolsko ustanovo na področju oblikovanja smo dočakali relativno pozno, leta 1984. Posledično so prvi diplomanti končali šolanje v obdobju družbenih sprememb, ki so se končale v razpadu socialistične države Jugoslavije in pahnile gospodarstvo v boj za preživetje. Z letom 1991 Slovenija stopi na samostojno pot in šele posamezniki iz generacije, ki šolo zapustijo v sredini devetdesetih končno zadihajo skupaj z gospodarstvom, ki se postavlja na noge. Med omenjene sodi tudi industrijski oblikovalec Jure Miklavc.


Jure Miklavc / foto: Žiga Culiberg

Miklavc je na profesionalno pot stopil leta 1995. Po končani Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je odločil za manj sigurno pot, pot svobodnjaka. V intervjuju v sredini devetdesetih let je situacijo v Sloveniji na področju oblikovanja opisal kot divjo, šest let kasneje pa kot slabo. Danes na situacijo najprej pogleda skozi svoje naročnike. »Govorim lahko o velikem privilegiju in sreči, da smo se našli in da dobro sodelujemo. Ta industrija sodi v manjšino, ki se oblikovanja zaveda in zaradi različnih ambicij vlaga v oblikovanje. Gledano na takšen način, gre za povsem korekten odnos do oblikovanja. Po drugi strani – in na to je letela tudi moja kritika – pa ni nekega splošnega zavedanja o oblikovanju. Tako v gospodarstvu, kot na nivoju države. Pri nas se danes na oblikovanje gleda kot na komercialno vrednoto, kot na orodje, ki ti v relativno kratkem času poveča prodajo. Gre za fazo, skozi katero morajo iti vsa podjetja, zato da lahko sčasoma začnejo oblikovanje ceniti in ga hkrati umeščati v strateške usmeritve. Slednje se dolgoročno izriše v zastopanosti predstavnika oblikovanja med člani uprave. Od tu tudi izvira izraz »design-management«. Pozicija, ki jo slovenska industrija še ne uporablja in ne izrablja. S spremembo v odnosu se od prvotnega avtorskega oblikovanja podjetje seli proti taktičnemu, strateškemu oblikovanju. V Sloveniji se gospodarstvo večinoma ukvarja s prevzemi in podobnim, namesto z vsebino. Vsebino v smislu definiranja strategij in smeri vodenja podjetja. Dokler se ne bodo ukvarjali z vsebino, tudi za oblikovanje ne bo prostora.«

Oblikovanje Jureta Miklavca je pravzaprav odsev njegovega karakterja. Gre za izredno premišljenega oblikovalca, ki v vsakem predmetu išče zgodbo, ga med raziskovanjem že kritično presoja in v mislih izboljšuje. Oblikovalec Bojan Klančar ga je nekoč označil za radovednega raziskovalca, ki bi, če bi živel v času Galilea, verjetno izdelal še boljši daljnogled. Ker redno sodeluje s slovenskim podjetjem Alpino – izdelovalcem obutve, zanje ni oblikoval najboljši daljnogled, temveč trenutno najboljši tekaški smučarski čevelj. Slednjega je med 3200 izdelki kot takega prepoznala enaindvajset-članska mednarodna žirija slovite mednarodne oblikovalske nagrade Red Dot za oblikovanje izdelkov leta 2008.


Tekaška čevlja XC Elite Ski Boot / Alpina / 2007 / foto: Dragan Arrigler
Red Dot za oblikovanje izdelkov 2008

Kot pove, se razlog za visok nivo kvalitete pri Alpininem tekaškem čevlju skriva v tem, da gre »v osnovi za zelo pošten izdelek. Glede na široko produkcijo športne opreme se na tržišču dobi številne izdelke, ki na prvo mesto postavljajo znamko, nato vizualno atraktivnost in šele na tretjem mestu je ideja izdelka, ki funkcionira. V našem primeru pa smo čevelj zasnovali iz nasprotne strani. Izšli smo iz noge, iz funkcije, iz čiste potrebe, ki jo ima tekmovalec ali dober profesionalni tekač. Zato moja trditev, da je izdelek pošten.« In prav s temi besedami se Miklavc pravzaprav najbolje opiše. K vsaki nalogi pristopa analitično. Išče pomanjkljivosti, brska za potencialnimi izboljšavami, hkrati pa v iskanju najprimernejše oblike ne izgubi cilja, to je, zadovoljitev funkcije izdelka. Ali kot sam doda: »Velika napaka v razmišljanju ljudi v slovenski industriji je ta, da vsi razmišljajo samo o izdelkih. Nasprotno pa je v današnjem svetu treba razmišljati, kako bi rešili nek problem. Horizont se tako odpre.«

Na vprašanje ali s tem morda ne kontrira trenutni poslovni naravnanosti v svetu, saj je, grobo gledano, glavni cilj vsakega podjetnika ustvarjanje profita. To je cilj, kateremu se vse prilagaja, odpiranje horizontov pa je dostikrat tvegana in draga zadeva. Sicer omejitve oblikovalci radi označujejo kot izziv, hkrati pa verjetno ravno ta logika s seboj prinaša številne kompromise. Po Miklavčevem mnenju je razlika v tem, »na kako dolge proge želiš teči. Za neke hipne efekte na tržišču se lahko zadovoljimo z zasilnimi rešitvami, za dolgotrajni razvoj in prepoznavnost tako izdelkov, kot znamke, pa se moraš ukvarjati s prej omenjeno vsebino. In skozi ta očala je oblikovanje vsebinska dejavnost. Pomembno je, da imaš neko disciplino in ostrino misli. Vedeti moraš, kaj želiš doseči. Šele potem sledi del, ki ga dojemamo od zunaj: kako so izdelki narejeni, kako izgledajo itd.«

Zavračanje kompromisov se odraža v zadnjem razvojnem projektu za Alpino. Gre za razvoj čevlja, ki za razliko od ostalih ne zahteva od lastnika, da se noga prilagaja »čevljarjevemu« kopitu, temveč se čevelj prilagaja njej – lastnikovi nogi. Pod blagovno znamko Binom je nastal čevelj, ki upošteva ključni nožni del metatarzus – del stopala med nartom in prsti, ki temelji na informaciji o širini noge in višini narta. Na podlagi raziskav je Alpininim razvojnikom in Miklavcu kot oblikovalcu uspelo razviti čevelj, ki je prav pravzaprav vsem. Kar ni ravno značilnost povprečnega čevlja. Čevelj izstopa iz povprečja tudi iz ekološkega vidika, saj je narejen iz naravnih in recikliranih materialov.


Binom treking čevelj / Alpina / 2008 / foto: Dragan Arrigler
Red Dot za oblikovanje izdelkov 2009

Z Binomom slovensko oblikovanje vstopa v tako imenovano smeri množične prilagoditve (mass-costumization). V ospredju je proizvod za posameznika, ne več za množice. Po drugi strani se ne moremo izogniti misli staroste industrijskega oblikovanja, Dieterja Ramsa, ki svari pred prekomernim osredotočanjem na posameznika in zanemarjanjem skupnosti. Eden od njegovih napotkov je, da bi morali biti izdelki primerni za čim širšo množico ljudi, čim dlje časa. Miklavc poišče odgovor na konflikt med modernističnim in postmodernističnim pristopom v »sprejemljivosti koncepta, ki variira glede na izdelek ali panogo. Če pogledamo ergonomijo telesa, potem je potrebno govoriti o principu prilagodljivosti. Množična prilagoditev je z razvojem industrije in uporabniške kulture ali nekulture koncept, ki nas vrača na začetek industrijske dobe. To pomeni, da imaš lahko izdelek, ki ti je pisan na kožo, s to razliko, da je sedaj industrijsko narejen. Po mojem mnenju do prave množične prilagoditve sploh še nismo prišli. Sem pa prepričan, da bo razvoj šel v to smer. Lep primer tega je čevelj Binom. Po drugi strani pa se strinjam, da je možno oblikovati določene izdelke na globalen način, na način, da bodo primerni za vse trge, za vse starostne razrede. Ključno vlogo pri tem odigra oblikovalčev napor, kako te izdelke zasnuje. Na ALUO, kjer sem asistent pri prof. Janezu Smerdelju pri predmetu industrijsko oblikovanje, smo v lanskem letu pripravili projekt, ki je v ospredje postavil skupino tretjega življenjskega obdobja. Raziskave so pokazale, da so izdelki za tretjo življenjsko obdobje pravzaprav izdelki za vse generacije, torej »design for all«.

Miklavc je skupaj Barbaro Šušteršič v lanskem letu ustanovil Studio Jure Miklavc. V njem že pokrivajo oblikovanje izdelkov, oblikovanje vizualnih komunikacij in svetovanje. Želja pa je, da bi del dejavnosti usmerili tudi v eksperiment. Kajti, kot Miklavc še zaključi: »poleg tem, ki se odpirajo ob konkretnih problemih in jih redno rešujemo v studiu, bi želel, da bi na področju eksperimenta iskali odgovore na družbena in socialna vprašanja. So stvari, ki niso nujno vezane na konkretna naročila, kljub temu pa kot take stimulirajo kompas v razmišljanju in hkrati lahko služijo kot inspiracija pri konkretnih izdelkih.« Izdelkih, ki bodo slovensko oblikovanje nedvomno potisnili na zemljevid evropskega oblikovanja.