[ Teorija . teorija oblikovanja ]

[ časopisne objave ]

intervju CYAN: Daniela Haufe in Detlef Fiedler, grafična oblikovalca
Ko sem prvič videla Zahod, sem si rekla: A smo se za to borili?
[ Dnevnikov objektiv ] sobota, 2. 6. 2007
Besedilo: Barbara Predan


Daniela Haufe in Detlef Fiedler, foto: Bojan Velikonja, Dnevnik

Radikalen pristop, ki se kaže v maksimi "včasih je treba stvari pretirati, da postanejo vidne" in strogem zavračanju kompromisov, je glavna značilnost oblikovanja in razmišljanja Daniele Haufe in Detlefa Fiedlerja. Vpletenost v civilno gibanje za demokratizacijo Vzhodne Nemčije konec osemdesetih let in seveda padec berlinskega zidu zaznamujeta njuni življenji; od tod izvirata tudi njuna političnost in uporništvo.

Pod imenom Cyan danes ustvarjata izključno za naročnike iz kulture. Ime sta si ustvarila z oblikovanjem revije form+zweck ter sodelovanjem s številnimi institucijami: fundacijo Bauhaus Dessau, berlinsko državno opero, zvočno galerijo Singhur idr. Med zadnjimi izstopajočimi projekti omenimo knjigo brez začetka in konca, ki je nastala v sodelovanju z umetnikom Olafurjem Eliassonom za beneški bienale (2003), katalog zbirke sodobne umetnosti Friedericha Christiana Flicka in oblikovanje nemškega paviljona za beneški arhitekturni bienale leta 2004.

Odrasla sta v času hladne vojne, v povojni Nemški demokratični republiki (NDR), v mestu, razdeljenem z zidom. Kdaj sta se zavedela, da živita za zidom, in dejstva, da bi lahko bilo drugače? Sta sploh verjela, da bi lahko bilo drugače?
Daniela Haufe: Tega nisem nikoli verjela. Mislila sem si, morda bo sčasoma lažje prehajati, pa še to samo za posebne ljudi. V osemdesetih si namreč lahko vložil prošnjo, da bi rad šel v tujino s tem ali onim razlogom... Toda za nekoga, kot sem bila jaz, brez sorodstvenih vezi z zgornjim razredom in brez sorodnika v zahodnem delu, to ni bilo mogoče.

Detlef Fiedler: Pri meni je bil položaj drugačen. Imel sem strica, ki je živel v Avstraliji, in za njegov petdeseti rojstni dan so mi dovolili, da ga obiščem.

Haufe: Tudi v trenutku, ko so zid odprli, 9. novembra 1989, še vedno nisem verjela. Bil je večer in po radiu smo slišali novico. Takoj smo se odpravili tja in ob tem nas je nenehno obdajal čuden obcutek, ali se bomo sploh lahko vrnili ali ne. Spraševali smo se: Bo prehod odprt tudi jutri? Detlef pa je bil ravno v tistem času na zahodni strani, v Zahodnem Berlinu.

Fiedler: Res je, imel sem devetdnevno prepustnico in bil je moj zadnji dan. Bil sem na obisku pri prijatelju. Med poslavljanjem in ugotavljanjem, da se verjetno dolgo ne bova videla, sva po televiziji zaslišala, da je zid odprt. Nisva mogla verjeti. Šla sva tja in bila je zabava.

Haufe: Ja, ljudje iz Zahodnega Berlina so prišli s šampanjcem. Bila je noč. In mene je še vedno preganjala misel, ali bodo vrata zaprli in zadržali na vzhodu le še tiste, ki si tam želijo biti (smeh). Predvidevali smo, da bodo uvedli vizume, za lažjo kontrolo pri prehajanju. Toda nič. Potrebovala sem dober teden, da sem dojela, kaj se je zgodilo. In ne samo jaz, vsi smo sumničavo dvomili o novi situaciji.

Gospod Fiedler, glede na to, da ste bili že pred padcem na Zahodu in celo v Avstraliji, ste si kdaj želeli, da bi živeli ali celo ostali tam?
Fiedler: Niti ne. Verjel sem v socializem. V času šolanja sem verjel, da je to boljša pot. Študij arhitekture sem končal leta 1982. Poiskal sem si službo, toda ob podpisu pogodbe so mi rekli: Oprostite, šele sedaj smo opazili, da niste v partiji, zato vas ne moremo zaposliti. V tistem času so nenehno govorili, da v NDR ni nezaposlenih ljudi. Povem lahko, da sem bil nezaposlen tri mesece. Katerokoli službo sem našel, povsod je bil pogoj enak - vključitev v partijo. Po treh mesecih mi je pomagal prijatelj in začel sem delati kot vrtnar. To je bilo zame prava terapija. Takrat sem namreč že povsem izgubil voljo, da bi zjutraj sploh še vstal.

Gospa Haufe, kakšna je bila vaša izkušnja?
Haufe: Ko sem bila majhna, sem si želela postati hollywoodska zvezda. Toda kaj, ko nisem mogla niti iz države. (smeh) Sem hči rockovskega glasbenika in moj oče je bil eden najbolj nadzorovanih ljudi pri Stasiju. V otroštvu je bil nadzor nenehno prisoten in moja mladost je bila do zadnje podrobnosti zabeležena. Zato sem sistem sovražila. Posledično se nisem hotela udejstvovati v organizacijah in sanje o kakršnikoli karieri so bile zame povsem nemogoče. Toda takšne razmere so me le še utrdile v želji po odporu. Ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi živela na drugi strani zidu, konec osemdesetih pa se je tudi to spremenilo. Po padcu zidu je Zahod prišel sam od sebe. (smeh)

Srečala sta se ravno v najbolj nemirnem času.
Fiedler: Srečala sva se konec osemdesetih, ko so ljudje v NDR že zahtevali več demokracije. Ljudje, ki smo enako razmišljali, smo se začeli povezovati, nastajala so manjša civilna gibanja in sčasoma se je rodila želja po izdajanju časopisa. Sprejel sem nalogo in takrat sem prvič srečal Danielo, ki je pripadala drugi odporniški skupini.

Haufe: Čas pred padcem zidu in po njem bi najlažje opisala z besedami vroče-hladno-vroče-hladno. Izhajali smo iz ideje, v katero smo resnično verjeli: da lahko nekaj spremenimo, in verjeli smo, da je vse mogoče. Če je lahko padel zid, smo bili prepričani, potem lahko storimo vse. To je bil pravi občutek svobode.

V začetku, po padcu, so se odprle številne možnosti za aktivnosti. Priznati pa moram, da smo bili zelo jezni na svetleči, barviti svet. Pred padcem zidu nisem bila nikoli na zahodni strani in ko sem prvič videla ta svet, sem si rekla: Kaj? A to je to? A smo se za to borili? Bila sem razočarana. Korak za korakom smo si morali najti svoje mesto v tem novem svetu.

Toda obdobje treh let, pred padcem zidu in po njem - to je čas, za katerega sem izredno hvaležna, da imam to izkušnjo. Občutek, da lahko vzpodbudiš spremembo, je neprecenljiv. Seveda je bil čas po padcu težak, denarja je bilo malo, nenadoma smo se morali ukvarjati s stvarmi, kot je zdravstveno zavarovanje ipd.

Ob tem moram poudariti, da nisem spremenila svojega mišljenja o politiki. Tudi ne morem reči, da je kapitalistični sistem boljši, prav kakor ne morem reči, da je bil prejšnji boljši. Oba sistema sta povsem neumna. Vsi moramo nekaj narediti, ne pa da samo trošimo.

Fiedler: Šele danes lahko veliko bolje razumemo sistem, v katerem smo živeli. Takrat so nam govorili, vaši prijatelji so Rusi, Poljaki, Čehi, medtem ko so na primer Francozi in Španci vaši sovražniki. Ampak tega ni nihče verjel.

Haufe: Ko nam danes rečejo, da so vsi muslimani teroristi, pa jim vsi verjamemo. Mislim, da smo bili v tistih časih sposobni večje skepse. Danes se zdi, da je skepsa izumrla. Vse se vrti zgolj okoli potrošnje. Če pogledamo aktualni problem s podnebjem - vsi verjamejo besedam velikih korporacij, da stanje ni tako hudo. Vsi se obnašamo kot ovce. Toda v času Vzhodne Nemčije so vsi vedeli, da sistem laže.

Fiedler: No, vsi že ne.

Haufe: No, prav, velika večina pa že.

Oba sta bila aktivno vključena v civilno gibanje za demokratizacijo. Kakšne akcije ste organizirali?
Haufe: V tistem času sem delala v državni založniški hiši. Imeli smo kopirne stroje, toda uporabil si jih lahko le, če si imel kljuc. To je bil čas, ko je bilo še vedno precej težko in tudi nevarno razmnoževati letake. Imela sem dogovor z uslužbenko, ki je vedela za moje aktivnosti v civilnem gibanju. Vsak dan je rekla, ključ bom pustila tu, zdaj grem v trgovino. Med njeno odsotnostjo sem naredila po sto kopij. Zvečer me je pred založbo čakal kolega iz gibanja, ki je nato organiziral deljenje letakov in zbiranje podpisov na peticijah. Poleg pisanja peticij smo organizirali tudi demonstracije in sčasoma smo začeli izdajati svoj časopis.

Fiedler: Moja zgodba je podobna. Izhodiščna ideja je bila, da h gibanju privabimo čim vec ljudi in s tem vladi onemogočimo, da bi gibanje prepovedala. Vedno pogosteje smo se srečevali, razpravljali in sčasoma nas je bilo vedno več, ki smo zahtevali, da se začnemo pogovarjati o problemih, ki nas zadevajo.

Haufe: S somišljeniki smo se srečevali na ulicah, na vlakih in si konspirativno mežikali in prikimavali - vidimo se jutri na demonstracijah. Občutili smo adrenalin in se imeli za izredno pomembne.

Fiedler: Ustvarila se je tolikšna moč, da je niso mogli eliminirati.

Petnajst let po padcu zidu so v nemških medijih objavili rezultate ankete, po kateri si kar 25 odstotkov Zahodnih Nemcev in 12 odstotkov Vzhodnih Nemcev želi, da bi zid še vedno obstajal. Lahko razumeta te težnje?
Haufe: Zdi se mi, da mediji delajo ankete zgolj zato, da imajo razlog več za bombastičen naslov. Seveda pa menim, da zidovi niso v redu.

Fiedler: Veliko Vzhodnih Nemcev po padcu zidu ni moglo dobiti dela, na Zahodu pa je po združitvi padel standard. Toda vzrok za padec standarda ni bila zgolj združitev. Večji del svetovne ekonomije je v recesiji, zato je za nemško nesmiselno kriviti padec zidu.

Haufe: Gre zgolj za politične igre in korupcijo. Po združitvi so poceni prodajali vzhodnonemško industrijo, ki so jo novi lastniki dobesedno pustili propasti. Vlada je za obnovo in oživitev namenila ogromno denarja, toda denar, ki je bil namenjen za naložbe, so novi lastniki le pobrali in po petih letih obrat zaprli. To je škandalozno. Le zgube z obeh strani zidu si zid želijo nazaj.

Že prej ste omenili, da ste po poklicu arhitekt. Študirali ste v Weimarju, rojstnem kraju Bauhausa. Nikolaus Pevsner je Weimar v času Bauhausa označil za najpomembnejši center kreativne energije v Evropi. Je bilo v času vašega študija še čutiti ta naboj?
Fiedler: Med mojim študijem za Bauhaus ni bilo nobenega zanimanja. NDR in modernizem nista šla najbolje skupaj, saj je bil slednji preveč abstrakten. Glavna smer je bila socialistični realizem. Sam sem se zelo zanimal za modernizem.

Gospa Haufe, vi ste se najprej izučili v poklicu ročnega stavca?
Haufe: Ker nisem imela pravega političnega ozadja, nisem dobila dovoljenja za študij. Prisiljena sem se bila zaposliti. Mamina prijateljica je delala v založniški hiši in povabila me je, da se v njihovi tiskarni izučim za stavca. Pri stavljenju sem bila zelo dobra in hitro sem dojela, da lahko iz danega naredim tudi nekaj svojega. Ko šefa ni bilo, sem to takoj izkoristila in natisnila petdeset kopij svojega dela in nato pridno delala dalje. (smeh) Grafično oblikovanje me ni zanimalo, saj takrat sploh nisem vedela, kaj to je. Zanimala me je komunikacija. Bil je čas punka, eksperimentirala sem z barvami, črkami. Bila je dobra izkušnja in dobra šola.

Potem sem dobila službo v založniški hiši in s tem se mi je odprla možnost vzporednega študija grafičnega oblikovanja. Toda pol leta kasneje je padel zid in nenadoma je bilo veliko zanimivejših stvari od študija. (smeh)

Gospod Fiedler, pred padcem zidu, leta 1989, ste skupaj s še štirimi oblikovalci ustanovili prvo skupino za grafično oblikovanje v NDR, imenovano Grappa. Če primerjam s Slovenijo, kjer je bilo področje grafičnega oblikovanja razmeroma dobro razvito, je precej težko dojeti, da pred letom 1989 v NDR ni bilo profesionalne skupine na področju grafičnega oblikovanja.
Fiedler: Pravzaprav skupine ni bilo težko ustanoviti, veliko težje je bilo najti prostor, v kateri bi lahko delovala. To je bil glavni problem. Če si hotel ustanoviti skupino, si moral zaprositi za prostor in nato si lahko čakal na odgovor tudi deset let.

Haufe: Grafično oblikovanje je nastajalo v založniških hišah in pri samostojnih oblikovalcih, ki so delali doma. Obstajale so tudi nekakšne mreže oblikovalcev, toda kot skupina ni delal nihče.

Fiedler: Ideja Grappe je bila, da delamo skupaj, v skupnih prostorih.

Po Grappi sta ustanovila svojo skupino Cyan. Delata "izključno z državnimi institucijami in kulturnimi ustanovami, kar posledično pomeni nizkoproračunske projekte". Mislita, da sta si s to izjavo, ki ni prav pogosta v grafičnem oblikovanju, prislužila opis "najbolj znamenit fenomen v svetu grafičnega oblikovanja v devetdesetih"?
Haufe: Mislim, da so nama to pripisali zaradi najinega radikalnega pristopa.

Fiedler: Treba je povedati, da vedno oblikujeva izhajajoč iz vsebine…

Haufe: … ali pa v nasprotju z njo. Gre za majhna naročila in prav zato se trudiva, da je vsaka rešitev po svoje edinstvena.

Fiedler: Vsi, ki delajo v oglaševanju, pravijo, da je z oglaševanjem veliko lažje priti do denarja. Delo za industrijo zahteva veliko časa, na koncu pa z rezultatom nisi zadovoljen.

Haufe: Naj dodam, da bi rada delala za industrijo, toda pod pogojem, da naju sprejmejo kot profesionalca. To pa industriji po navadi ne ustreza. Vedno se vtikajo in postavljajo neprofesionalne zahteve. Na tak način se ne da delati. Glavni problem so oglaševalske agencije z vsemi temi neumnimi, dolgočasnimi koncepti. To je…

Fiedler: … naš sovražnik (smeh).

Haufe: Ja, sovražnik grafičnega oblikovanja. Velike agencije so s temi svojimi koncepti vse uničile. Če si dober oglaševalec, potem se potrudiš in delaš z dobrim grafičnim oblikovalcem. Danes pa imamo neumnega oglaševalca z neumnim grafičnim oblikovalcem. In to je glavni problem.

Naj nadaljujem s hipotetičnim vprašanjem: kaj bi se po vajinemu mnenju zgodilo, če bi vedno več oblikovalcev začelo delovati v duhu manifesta [ First Things First ], v nasprotju s komercializacijo, h kateri se že dalj casa nagibajo? (Manifest First Things First je leta 1964 spisal angleški oblikovalec Ken Garland, leta 1999 ga je skupina oblikovalcev obnovila in ponovno izdala. V zadnji verziji manifesta so zapisali: "Komercialno delo je vedno plačevalo račune, toda številni grafični oblikovalci so dopustili, da to delo v veliki meri predstavlja tisto, kar grafično oblikovanje je. Posledično svet tako dojema oblikovanje. Poklicni čas in energija se porabljata za proizvodnjo potreb, ki so v najboljšem primeru nebistvene.")
Haufe: To bi vsekakor lahko bilo gibanje. Sanje, toda lepe sanje. Osnova so šole in v Nemčiji se je šolanje izredno poslabšalo. Učijo se le še o konceptih in marketinških strategijah, vsi zgolj razmišljajo kot medijski umetniki. Menim, da bi bilo treba ustvariti dobro osnovo, bazo ljudi, ki bodo znali uporabljati glavo, ki bodo nagnjeni k razmišljanju, in to bi lahko spodbudilo dobro gibanje. Toda bolonjska reforma bo že tako slabo stanje le še poslabšala.

Če pravila poznaš, potem jih moraš prelomiti. Če pa jih ne poznaš, je bolje biti previden. V zadnjih desetih letih je bilo objavljenih ogromno knjig s področja oblikovanja in po mojem jih lahko 95 odstotkov brez škode zažgemo. Neumne so. V njih so bodisi samo slike ali pa so zasnovane kot priročniki, ki ločujejo "pravilno" od "nepravilnega". Treba bo počakati. Vsekakor upam, da bo naslednja generacija učiteljev sposobna preoblikovati bazo.

Pred časom sta izjavila, da "razumeta zaznavanje kot proces, ki ustvarja nove vizualne izkušnje. Najin gledalec mora biti kulturno izobražen." Zadnji stavek lahko razumemo kot elitistično izjavo, podcenjujočo v odnosu do splošne javnosti.
Haufe: Gre za kulturo v smislu življenja. Za zvočno galerijo je mogoče narediti plakat, ki bo vzpodbudil zanimanje moža moje mame. Toda naročnik v galeriji ne bo vesel. Namreč, ko bo mož moje mame prišel v galerijo, se bo vprašal: kakšen hrup pa je to? Najti moraš vizualni jezik za pravo ciljno skupino.

Fiedler: Večina grafičnih oblikovalcev ustvarja nekakšen mednarodni stil, ki je povsod enak. Ko prideš na letališče, je enako, kot če bi ostal doma. Problem naročnikov je, da jih po navadi ne zanima iskanje prefinjenega jezika komunikacije. Midva vsekakor poskušava. Včasih uspe, drugič morda tudi ne.

Haufe: Pomembno je tudi spremljati druge stvari - glasbo, film, arhitekturo, gledališče. To moraš poznati, in pri tem ne gre zgolj za stvari, ki nastajajo danes. V naši skupini smo imeli vsak teden filmsko projekcijo. Gledali smo filme Truffauta, Godarda… in reakcije študentov so bile: Hudo, to je tako moderno. Osnovna izobrazba je izredno pomembna pri delu. Če si tesar, moraš nekaj vedeti o lesu, o statiki, če pa si oblikovalec, je mogoče, da ne veš ničesar, pa še vedno služiš denar. S tem je nekaj narobe.

Sta zato zapisala, da le "nesmiselno eksperimentiranje ustvarja smisel in edina pot iz tega je nemogoče. 'Nemogoče' ustvarjava s pomočjo gradnje preprek, ki upočasnjujejo in kanalizirajo distribucijo informacij." Glavni cilj takšnega oblikovanja - ki postaja že pravi trend - se zdi onemogočanje, da bi gledalca zadovoljili s površnim pogledom. Še vedno stojita za to mislijo?
Haufe: Gre za najin manifest iz devetdesetih. Danes se je misel sprevrgla v to, da z računalnikom ustvariš neko svetlečo stvar, ki je neberljiva, z namenom, da dobiš strukturo. Zdaj vsi to delajo in zato je dolgočasno. Danes se zdi nemogoče narediti nekaj čistega. Še zmeraj pa zagovarjava nesmiselno eksperimentiranje.

Radikalen pristop vaju je spremljal na vsakem koraku. V reviji
[ Eye ] so zapisali, da je prav vajino zavračanje slehernega kompromisa izoblikovalo revijo form+zweck. Takoj ko je revija začela ustvarjati dobiček, pa je bilo sodelovanje prekinjeno. Naročnik, ki je ljubosumen na svoja oblikovalca - sliši se skoraj neverjetno.

Haufe: Žal je tako, da na začetku, ko so časi težki, stvari delujejo, ko pa pride denar, zadeva razpade. Takrat, ko je vse proti tebi, se v skupnem cilju zbližaš, ko pa se stanje izboljša, ko začneš pridobivati pozornost, na plan privre individualnost. Motilo jih je, da je form+zweck slaven zaradi oblikovanja in ne zaradi vsebine. To so nama povsem odkrito povedali.

Grafično oblikovanje naj bi se v prvi vrsti ukvarjalo z informacijami in ne s prepričevanjem. Problem, ki ob tem nastane, je, če uporabim vajine besede, da se je treba ukvarjati z nerazumljivo poplavo informacij. Situacija se zdi skoraj brezupna. Vidita razloge za optimizem?
Fiedler: Mislim, da bom sčasoma ponovno postal vrtnar. (smeh)

Haufe: Jaz pa chef.

To je optimistična verzija razpleta?
Haufe: Verjetno bomo imeli čez dvajset let povsem druge probleme kot to, kaj je grafično oblikovanje.

Fiedler: Oblikovanje pravzaprav ni najbolj pomembna stvar na svetu.

Haufe: Pravzaprav je nič. Gre za neke vrste luksuz.

Dvom o družbeni vlogi oblikovanja je izrazil tudi italijanski oblikovalec Leonardo Sonnoli. Po njegovem je pričakovanje, da oblikovalec opravi družbeno delo, enako kot če bi to pričakovali od vodovodarja. Tako kot bi vodovodar odgovoril: sem le vodovodar, je enako odgovoril tudi on - sem le grafični oblikovalec.
Haufe: Pri tem je treba dodati, da moram biti dober vodovodar in dober grafični oblikovalec. Če čistim sobo, jo moram očistiti dobro, če kuham, moram skuhati dobro. In če bi vsi delali tako, bi živeli v imenitni družbi. Imeli bi kulturo prav v vsaki kuhinji, v vsaki delavnici, to bi bil raj.

Vajino delo v civilnem gibanju pred padcem zidu lahko označimo za dober primer družbenega oblikovanja.
Fiedler: Kljub temu menim, da oblikovanje ni pomembno.

Haufe: In če to veš, potem si dober družbeno orientirani oblikovalec. Delati moraš z odgovornostjo. Vsak papir, preden ga potiskamo, mora biti narejen z nekim namenom. Narejen mora biti z vso ljubeznijo, saj želiš ustvariti nekaj, kar bo ljudi spodbudilo, da zadevo ohranijo. Zaradi mojega ekološkega srca se izogibam proizvajanju smeti.

[ knjižne objave ] [ objave v zbornikih, katalogih ] [ razno ]