[ Teorija . teorija oblikovanja ]

[ časopisne objave ]

Intervju Stefan Sagmeister, oblikovalec
Vse, kar naredim, se vrne k meni
[ Dnevnikov objektiv ] sobota, 22. 12. 2007
Besedilo: Barbara Predan


Stefan Sagmeister

Če bi v slovarju obstajalo geslo "oblikovalska zvezda", bi ob razlagi nedvomno pisalo, glej primer: Stefan Sagmeister. Sam svojo slavo primerja s slavo najbolj znanega električarja. V stroki te vsake toliko kolegi potrepljajo po rami, toda še vedno lahko povsem anonimno odideš v bar na kavo.

Slednje ne velja za njegov seznam naročnikov, od katerih sodijo med najbolj razvpite Lou Reed, Rolling Stones, David Byrne in Aerosmith. Dejstvo, da je slaven, morda še najbolje dokazuje to, da je eden redkih grafičnih oblikovalcev, ki si za pripravo projekta lahko vzamejo tri mesece, in da se mu veliko pogosteje zgodi, da ima pri delu povsem proste roke.

Za njegovo zadnje obdobje je ključno leto med septembrom 2000 in septembrom 2001. Takrat je za eno leto zaprl pisarno in se posvetil raziskovanju. Rezultat kontemplacije: skrčenje glasbenih projektov na eno četrtino, preostale tri četrtine pa je razdelil med področja: družbeno usmerjeno oblikovanje, oblikovanje celostnih podob in oblikovanje "mi smo avtorji". Prav z zadnjim delom krepko posega na področje umetnosti, saj nam kot oblikovalec želi sporočiti lastna razmišljanja, ki jih je povzel pod naslovom Stvari, ki sem se jih do danes naučil v življenju (Dnevnik). V organizaciji zavoda Emzin je (do 18. januarja 2008) izbor Sagmeistrovih del predstavljen na razstavi v avli NLB in na Tivolski cesti pri Tobačni tovarni v Ljubljani.

Ob prebiranju vaših intervjujev se zdi, da se vprašanja nenehno ponavljajo. In vsakič znova nanje vljudno odgovarjate.

(smeh) Potem ste gotovo opazili, da se tudi odgovori ponavljajo.

Imate občutek, da ste se znašli v položaju, ko - kot je to simpatično opisal starosta angleškega oblikovanja Alen Fletcher - "božate kliše, dokler ne prede kot metafora"?
Seveda. Pri odgovorih moram paziti, da na ista vprašanja odgovarjam z enakimi odgovori, pa čeprav tvegam, da bo misel izgubila svoj pomen. Lahko vam ponazorim s primerom iz lastnega projekta Stvari, ki sem se jih do danes naučil v življenju. Več kot leto sem potreboval, da sem dojel, da moja misel iz dnevnika "Vse, kar naredim, se vrne k meni" v resnici povzema rek "Vse se vrača, vse se plača". Gre za isto vsebino. Toda zaradi nenehnega ponavljanja je omenjeni rek zame izgubil ves pomen. Misel, ki sem jo zapisal v dnevnik, pa mi pomeni veliko, saj izhaja iz moje izkušnje. Zato upam, da ljudje, ki prvič berejo moje odgovore, v njih najdejo določen pomen.

Od leta 1993 živite v New Yorku, vaše rojstno mesto pa je Bregenz v Avstriji. Avstrijec v New Yorku. Kako bi šla vaša verzija Stingovega besedila Englishman in New York?
Zanimivo, da omenjate to pesem. Spoznal sem namreč gospoda, o katerem Sting poje. Gre za angleškega pisatelja in umetnika Quentina Crispa, in prav on je s svojo iskrivostjo izredno vplival name. Bil je eden prvih, ki je v Evropi javno razkril, da je homoseksualec. Na neki način je spominjal na Oscarja Wilda. Avstrijec v New Yorku? Nobenih težav. Kljub obupni administraciji, ki nam vlada zadnjih sedem let. New York je še vedno tujcem izredno prijazno mesto.

Če zanemarimo najbolj očitne spremembe glede poostrene varnosti po 11. septembru, se je še kaj res drastično spremenilo za vas, ki tam živite?
Pravzaprav ne veliko. Kakšno leto po dogodku je bilo mesto res drugačno. Ljudje so bili še bolj prijazni, družbeno angažirani. Tudi pri sebi sem začutil željo biti del odpravljanja posledic. Ob tem naj poudarim, da se nikoli nisem strinjal z maščevalnim pohodom nad Afganistan ali Irak. Prvič pa sem občutil, zakaj vojne obstajajo. Začutil sem pomen, ki ga vsiljuje vojna. V mojem primeru je šlo seveda za vprašanje, kako bi lahko vzroke odpravili po mirni poti.

S stališča človeškega razvoja je povsem absurdno, da vojne sploh še obstajajo, še posebej glede na znanje, ki ga imamo. O tem sem se podrobneje seznanil, ko sem bil prvič v Libanonu in sem se pogovarjal z liberalci v Bejrutu. Ti so vojno označili za "dober" čas. V času vojne je vsakdo imel svoj cilj, svoj smisel in svojo smer.

Če se vrnem k New Yorku, do danes se je pravzaprav vse vrnilo v stare tirnice. Po letu 2002 je ekonomija ponovno prevzela vajeti. Trenutno smo v obdobju rasti. Celo povprečne restavracije so nenehno polne. V dobrih restavracijah potrebuješ rezervacijo več tednov vnaprej. Na prostoru Ground zero (prostor, kjer sta stala dvojčka) gradijo obupne stvari. Morda lahko vse skupaj pripišemo človeški odpornosti ali pa človeški pozabljivosti. V primeru New Yorka gre verjetno kar za oboje.

Večkrat ste omenili, da je sprememba izredno pomemben del našega življenja. Italijanski filozof Giorgio Agamben je čas, v katerem živimo, označil za čas permanentnega izrednega stanja. In da bi to spremenili, potrebujemo radikalno spremembo. Kaj bi - po vašem mnenju - lahko bila radikalna sprememba v oblikovanju, ali v načinu, kako oblikujemo?
(premor) Menim, da se radikalne spremembe dogajajo in prihajajo, pa če jih hočemo ali ne. Najradikalnejše bodo prišle iz vrst znanosti, ki bodo sčasoma vplivale na razvoj tehnologije, in ta bo posledično vplivala tudi na oblikovanje. Znanstvenik Andrew Endy (predavatelj na MIT) sebe označuje za oblikovalca. Skupaj s študenti gradi stroje izključno iz molekul. Pri snovanju je prepovedana vsakršna uporaba mehaničnih ali elektronskih elementov.

Oblikujejo izključno s pomočjo kemije. Ena od nalog je ustvariti števec, ki je zgrajen zgolj iz kislin. Endy je prepričan, da je genska manipulacija neumna, in to zato, ker raziskovalci genoma ne vedo, kaj delajo. Gre zgolj za slepo poskušanje in opazovanje, ali se kaj spremeni. Pri njegovem delu pa naj bi šlo za gradnjo temeljev. Njegov cilj je zgraditi nekakšno zbirko orodij. Za vsak gradnik bomo natančno vedeli, kaj lahko naredi, in s tem znanjem jih bomo lahko nato sestavljali, nadgrajevali. Rezultatov in posledic naštetega za oblikovanje pa ni mogoče predvideti.

Govoril sem tudi s profesorjem z Oxfordske univerze, ki trdi, da bo staranje ustavljeno v naslednjih dvajsetih letih.

Staranje v smislu zunanjega videza ali v smislu večne mladosti?

V smislu, da bomo večno živeli.

Sliši se strašljivo…

Nepredstavljivo! Znanost bo imela nadzor nad staranjem in s pomočjo znanosti bo mogoče staranje celo sprevrniti v nasprotno smer. In ponovno se bomo soočili s posledicami, ki jih danes ni mogoče predvideti. Jasno je, da nam bo to povsem spremenilo življenje, kakršnega poznamo danes. Z vsemi zakoni, ki smo jih do zdaj napisali.

Radikalizacija v skrajnem pomenu.
Iz preteklosti se lahko naučimo, da je bilo vse, kar se je zdelo mogoče, tudi narejeno. Zato je povsem nesmiselno ustavljati razvoj. Znanstveni razvoj bo šel na tak ali drugačen način naprej. Singapur je danes za znanstveno raziskovanje prava meka. Imajo znanosti prijazno zakonodajo in neverjetno količino denarja, ki ga temu namenjajo. Tudi če Evropa in Amerika preprečujeta določene raziskave, se bodo vedno našle države, ki bodo razvoj podpirale.

Poglejmo samo idejo kloniranja. Številni verjamejo, da so klonirani ljudje že med nami, še več jih verjame, da smo tehnično dovolj razviti, da lahko človeka kloniramo, in največ jih verjame, da bo to prej ali slej izvedeno. S tega vidika so spremembe, ki nas čakajo, neverjetne. Z osebnega vidika pa se mi zdijo te spremembe neverjetne zato, ker so to spremembe, ki bodo vplivale prav na vse ljudi, ki živimo na tem planetu, hkrati pa se o teh stvareh skoraj ne pogovarjamo. Gre za teme, ki se odpirajo zgolj na znanstvenih konferencah, v znanstvenih revijah. Mogoče v nekaterih boljših časopisih, ki imajo znanstveno stran, ki pa je itak nihče ne bere.

Nekakšen vzporedni svet.
Prav zato se v našem studiu trudimo te teme vnašati v javnost, s čimer želimo spodbuditi vsaj razpravo. To je bil tudi eden od razlogov, da sem omejil delo za glasbeno industrijo, saj sem prepričan, da se na področju znanosti dogajajo neprimerno bolj zanimive stvari.

Kljub omenjenemu se zdi, da je eden od problemov globaliziranega sveta v tem, da ne vidimo alternativ. Vsi smo nenadoma postali zgolj potrošniki.
Po mojem mnenju čaka globalizacijo hud udarec, ki se bo odrazil v pospešenem lokalnem razvoju. Gre namreč za svet, ki ga kot ljudje nočemo. Zaradi hitrega razvoja tehnologije smo se znašli na stopnji istega, toda čaka nas prazen tek na številnih ravneh delovanja. Dejstvo je, da nihče noče iti na drug konec sveta zato, ker ga tam čaka isto kot doma. Resnično verjamem, da nadzorujemo naš svet. Seveda ob tem delamo tudi napake, zato je vsake toliko treba narediti korak nazaj. Zgovoren primer je lokalno onesnaženje. Pred dvajsetimi leti je bilo v industrializiranih državah lokalno okolje veliko bolj onesnaženo. Reka Hudson je bila nagnusna, smrdeča greznica, danes pa je že skoraj primerna za ribolov.

Na predavanju ste omenili, da moramo, ko se znajdemo pred opečnatim zidom, najti način, da ta zid preskočimo. Kar je seveda lažje reči kot narediti. Lahko navedete primer vašega preskoka čez zid?
Prepričan sem, da bi se sčasoma spomnil bolj relevantnega preskoka; v tem hipu mi pride na misel ta, ki sem ga preskočil pred kratkim. Za Art Basel, Miami Beach smo pripravili projekt, ki smo ga gradili na misli "Nizka pričakovanja so dobra strategija". Napis sem si zamislil sestavljen iz kozarcev za martini. Te bi pred otvoritvijo napolnili s pijačo, ki bi jo obiskovalci popili, in na koncu od projekta ne bi ostalo nič. Dejstvo je, da na otvoritev ljudje pridejo v glavnem zato, da dobijo zastonj pijačo, in to sem želel izpostaviti.

Ker gre za zelo dolg stavek, smo napis prestavili iz galerije na prosto, kjer pa smo se srečali z vetrom, ki je značilen za Miami. To je potegnilo za seboj nekakšne zaslone, ki bi varovali kozarce pred vetrom. Vse skupaj je postajalo vedno bolj obsežno, do stopnje, ko je postalo predrago. Pred nami se je pojavil opečnati zid, sicer nizek, toda zid, ki je zahteval mali skok. Projekt smo vrnili nazaj v galerijo. Rešili smo ga tako, da smo iz kozarcev sestavili le prvi del misli, drugi del pa smo natisnili na listek, ki smo ga kot malo zastavico na palčki vložili v kozarec.

Je hlepenje po nemogočem vrlina?
Na splošno menim, da je predstava neustavljivosti zelo dobra za oblikovalca. Pravzaprav je ta misel dobra za vse, kar je vredno truda. Pred kratkim sem se udeležil predavanja, na katerem nam je predavatelj predstavil seznam stvari, ki jih je želel narediti. Seznam je sestavil pri osmih letih in na predavanju nam je predstavil, kaj se je z njimi do danes zgodilo. Rdeča nit je temeljila na neustavljivosti in podiranju zidov. Na podoben način v zadnjem času razmišlja Bill Clinton. Prevzela me je njegova širina vizije, kako se zadeve lotiti, in velikosti korakov, ki jih je pripravljen storiti.

Zakaj ni te vizije izpeljal, ko je imel možnost? Bil je predsednik Amerike, torej težko trdi, da ni imel priložnosti, da bi kaj spremenil.
Morda bo to moč znova pridobil. Je pa tudi res, da se je v njegovem mandatu veliko spremenilo, pa tega enostavno ne vemo. Ko sem bil v Južni Afriki, sem videl velike tovarne, ki jih imata tam Mercedes in BMW. Pojasnili so mi, da so v času Clintonove administracije sprejeli zakon, da lahko v Ameriki uveljavljaš davčne olajšave, če dvajset odstotkov delov za avto izdelaš v deželah tretjega sveta. Vsa nemška avtomobilska podjetja so zato odprla tovarne v Južni Afriki in posledično avtomobile ceneje uvažajo v Ameriko. Gre za preprost zakon, ki pa je pripomogel k izboljšanju gospodarskega položaja v Južni Afriki.

Nočem napadati medijev, toda pozitivne spremembe so v njih redko predstavljene. Dobre novice nas preprosto ne zanimajo. Veliko raje prebiramo o težavah, o tem, kako se je nekaj ponesrečilo, kot pa kako je nekaj uspelo.

Zakaj se vam zdi pomembno, da skozi lastna dela podajate javnosti svoja razmišljanja, svoja mnenja?
Vse je izšlo iz misli: ali imam kaj povedati? Ali je mogoče nekaj povedati, nekaj, kar bi nadgradilo zgolj prodajo grafičnega oblikovanja? Izšlo je iz želje, da bi posnel film, toda ker nisem bil prepričan, da bi imel čez deset let res kaj povedati, sem idejo o snemanju filma opustil. Istočasno se je pojavilo nekakšno obstransko oblikovalsko gibanje, ki govori o oblikovalcu kot avtorju. Po mojem gre za gibanje, ki je vredno truda. Oblikovalci obvladamo določene vešcine, pri katerih se prepletajo besede in podobe, po možnosti tudi animacija. Gre za kvalitete, katerih potencial še ni izkoriščen. Tudi to, kar sam delam, je zgolj praskanje po površini.

Bi pa na tem mestu poudaril disciplino, ki jo poznamo pod izrazom grafična novela. Gre za najbolj čisto obliko, ki združuje besede, čas in podobe. Glede na to, da je okoli nas toliko medijskega prostora, ki je namenjen promociji in prodaji, bi bilo zelo dobro, če bi nekaj tega prostora namenili sporočilom drugega tipa. Na splošno sem opazil, da bolj prisluhnem sporočilom, ki mi jih podaja konkretna oseba, kot pa tistim, ki mi jih ponujajo hladne korporacije.

Trenutno sodelujete pri projektu True Majority (Resnična večina). Gre za projekt, pri katerem se skupina poslovnežev pri ameriški vladi zavzema, da bi za 15 odstotkov zmanjšali vojaški proračun in razliko namenili izobraževanju. Skratka, dober projekt, trdno - poslovno - ozadje, prepričljivi podatki, odlično medijsko kritje, toda gluhonema vlada. Še huje, vojaški proračun se je v zadnjih letih povišal, namesto da bi se zmanjšal. Kaj bo torej potrebno, da bo do preobrata končno prišlo?
2008!

Zdite se prepričani. Že na zadnjih volitvah smo upali na spremembo, pa je ni bilo.
To je res. Ob ponovni izvolitvi Busha kar nisem mogel verjeti. Kar je v tokratnem primeru dobro, je to, da bo ne glede na rezultat ta nedvomno boljši, saj slabše ne more biti. Tudi če bo izvoljen najhujši republikanec, na primer Rudy Giuliani, bo še vedno boljše.

Toda kapital in interesi v ozadju bodo enaki.
Smer bo ista, toda vse bo narejeno veliko bolj profesionalno. Giuliani je namreč deloholik. Tip, ki ga imamo sedaj, pa je nenehno na počitnicah. Upam, da bo zmagala Hillary Clinton. Zdi se, da ima zelo dobre možnosti. Celo številni republikanci so prepričani, da trenutno vlada tolikšna zmeda, da bi bilo najbolje pripeljati v Belo hišo nekoga, ki bi takoj prevzel posle. Naveza Hillary/Bill bi lahko začela takoj, za razliko od novinca, ki bi naslednja tri leta preverjal, kako vse skupaj deluje.

Omenjene pobude Resnična večina Hillary doslej sicer ni podpisala, kljub temu pa sem prepričan, da bo veliko bolj naklonjena omenjeni ideji kot Giuliani.

Zelo se trudite ustvariti razliko med lepimi umetnostmi in oblikovanjem. Kot glavno razliko navajate, da je pri vašem delu vedno zadaj naročnik, in ta zahteva, da delo deluje, da se nas dotakne. Toda ko umetnik, umetnica postane tako priznana kot vi, dobi številna naročila galerij in ima, podobno kot pri vašem projektu Dnevnika, vso svobodo, da naredi, karkoli hoče. Cilj dotakniti se nekoga pa je, gledano v grobem, cilj vsakega umetnika. Odkod potreba po razlikovanju?
V resnici res ni neke potrebe. V Ameriki je bila razlika med oblikovanjem in umetnostjo precej časa izredno jasna. To razliko delam izključno s pozicije ustvarjalca; če pogledam s stališča uporabnika, te razlike ni ali pa me ne zanima. Dejstvo je, da me lahko prevzame tako umetniško kot oblikovalsko delo. S stališča ustvarjalca to poudarjam zgolj zato, ker pač sem oblikovalec. Četudi vstopam v prostor, ki ga ponavadi okupirajo umetniki, pri reševanju problema še vedno izhajam s stališča oblikovalca. Meja pa se vsekakor briše, tudi v Ameriki.

Na vaši spletni strani je navedena misel: Znamčenje je precenjeno, zastarelo govno! Zdi se mi zabavno, da to zapišete vi, ki ste pravzaprav sami postali znamka. Izkušnje iz prve roke?
(smeh) Trenutno ima prav vsaka ameriška knjigarna najmanj petdeset knjig na temo znamčenja. Obstajajo številne mednarodne agencije, ki besno poudarjajo moč znamk. Dejstvo je, da v večini primerov potrošnik pozna razliko med dobrim in slabim izdelkom. Če pogledaš zgodbe o uspehu, ki jih navajajo, gre pravzaprav vedno za ista tri podjetja: Apple, Nike in Starbuck. Zanje agencije nenehno trdijo, kako pomembna je bila znamka za ta podjetja in kakšno delo so oglaševalci opravili zanje. Toda v bistvu gre za izdelek.

Lep primer je neverjeten uspeh Googla. Ta se sploh ne oglašuje, pri čemer prav oni zaslužijo največ z oglaševanjem. Po mojem ima znamčenje pomen le tam, kjer potrošnik ni sposoben videti razlike. Ustekleničena voda je že tak primer, saj nihče ni sposoben okusiti razlike. Tudi pivo je dober primer. Vsi so prepričani, da imajo svoje najljubše pivo, v resnici pa jih niso sposobni razlikovati. Agencije prodajajo prazen zrak, ki ga opremijo s holističnimi pristopi, v resnici pa se vse konča pri tem, kako oblikovati steklenico ali pa nalepko. Kar res šteje, so izdelki, te pa podjetja tako ali tako izdelajo sama.

Sestavili ste seznam stvari, ki jih morate narediti, preden umrete. Več kot polovico seznama ste že izpolnili. Kaj sledi: vožnja s tovornjakom čez Sibirijo ali selitev na Šrilanko?
Septembra 2008 se za eno leto selim na Bali. Malo sem spremenil smer, toda selitev sledi.

Kmalu boste seznam morali dopolniti, sploh če imajo znanstveniki prav in bomo po novem živeli večno.

Res je, in takrat mi bo še kako prav prišel košcek zemlje sredi oceana.

[ knjižne objave ] [ objave v zbornikih, katalogih ] [ razno ]