10. novembra 2009 je v založništvu Arhitekturnega muzeja Ljubljana in društva Pekinpah izšla knjiga predavanj: Trajnostne alternative v oblikovanju: Skrajni čas, da začnemo
izgubljati čas, ki sta jo uredili Barbara Predan in Cvetka Požar. Knjiga je izšla v slovenskem in angleškem jeziku. Slovensko različico lahko kupite v muzejski trgovini [Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ] ali pa jo poiščete v bolje založenih knjigarnah.
Dieter Rams (Nemčija), 6. marec 2008 [
več ] Ezio Manzini (Italija), 20. marec 2008 [
več ] Jonathan Chapman (Velika Britanija), 8. april 2008 [
več ] Clive Dilnot (ZDA), 13. maj 2008 [
več ] Per Mollerup (Danska), 9. junij 2008 [
več ] Victor Margolin (ZDA), 3. oktober 2008 [
več ]
Trajnostne alternative v oblikovanju: Skrajni čas, da začnemo
izgubljati čas
"Danes refleksije ne zavračamo zato, ker je nevarna ali moteča,
ampak zato, ker z njo izgubljamo čas, ker 'ne služi ničemur', ne služi
pridobivanju časa. Kajti uspeh je pridobivati čas," cinično opiše
današnjo logiko družbe francoski filozof Jean-François Lyotard v svojem
Navzkrižju (1983, slo. prevod: Jelica Šumič-Riha, Filozofski
inštitut ZRC SAZU, 2003).
V oblikovanju se uspeha ne meri le s pridobljenim časom, ampak tudi s
številom prodanih izdelkov. Cilj je doseči čim večji tržni delež, kar
po suhoparni ekonomski logiki zahteva stalno rast. Ne glede na vse. Podobno
kot v morju plimovanje, lahko v družbi opazujemo nihanje med manjšo in
večjo potrebo po "komuniciranju" družbene odgovornosti. Dobre
stare PR floskule, ki pridigajo o odnosu do okolja in skupnosti, se največkrat
pojavijo, ko želi družba kaj sporočiti porabnikom, pod pogojem seveda,
da ji prinesejo pričakovan dobiček.
So pa tudi izjeme. Na področju oblikovanja, predvsem v teoriji in v nekaterih
(redkih) primerih plemenite prakse, se je vzpostavil vzporeden svet, ki
opozarja, gradi in ustvarja trajnostni razvoj ter trajnostno oblikovanje.
Razkorak med teorijo in prakso morda dokazuje, da je teorije premalo in
da trenutno slika zgolj neko idealno podobo stroke. Medtem praksa, če
se poigramo z Badioujevo mislijo, v celoti sprejema vodilo že vzpostavljene
"zahodne" ureditve, namesto da bi iskala pogoje za novo politiko
kolektivne emancipacije. (Alain Badiou, Etika, 1993, slo. prevod:
Jelica Šumič-Riha, Problemi 1, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1996)
Misel torej, ki prinaša upanje, da še ni vse izgubljeno.
Na grobo se danes v oblikovanju soočajo na eni strani želja po nenehnem
izboljševanju družbe, na drugi vdanost in dvom, da je napredek, ki smo
mu priča, res pot do svetovljanske družbe, kot jo je konec osemnajstega
stoletja napovedal Kant. Je pa še tretja pot, lahko bi jo imenovali kar
Badioujeva, ki skuša pokazati, da je trenutni razkorak med teorijo in
prakso zgolj emancipacijska stopnja, ki obljublja neko novo stanje stvari
in posledično povzroča razpoke zavesti.
In prav snovanje predpostavk o nekih novih stanjih stvari, o neki novi
politiki kolektivne emancipacije, lahko bi jo poimenovali tudi trajnostna
etika oblikovanja, je glavni namen tokratnega cikla predavanj.
Vabljeni! Zaslužili ne boste nič, kar bi bilo podobno
klasičnemu dobičku, a kot so ugotovili v Rimskem klubu že davnega leta
1972: Morebiti obstajajo meje materialne rasti, zagotovo pa ni mejá
za učenje.