Miklavž Komelj pa med drugim v procesu napiše tole pesem Čudež:
ČUDEŽ /Za Lejo Jurišić/
S takim prepričanjem držati kamen, / da je, ko ga izpustiš, / enak čudež, če ti pade na tla / ali če ti poleti v nebo.
Naslov predstave je poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Kamen običajno dojemamo kot nekaj neživega in nepremičnega, ta predstava pa poskuša odkriti ples, ki je v kamnu, in raziskuje, kako se ta ples lahko povezuje s sanjami in mislimi. In s seljenjem in spreminjanjem misli, kajti tak pristop h kamnu je mogoč samo skozi proces »razbijanja« lastnih omejitev v dojemanju sebe in sveta. V najbolj ikonični predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zvezdici Zaspanki, ima razbojnik kamen namesto srca in potem se kamen spremeni v srce.
Predstava Ples v kamnu pa poskuša odkriti življenje v samem kamnu, ne da bi bilo treba kamen spreminjati. S tem je na sledi tistemu, o čemer je v enem od svojih sonetov pisal Michelangelo Buonarroti: da dober kipar nima nobenega koncepta, ki ne bi bil že vsebovan v kamnu. So v kamnu lahko misli? So v kamnu lahko čustva? Je v kamnu lahko gibanje? Ustvarjalci predstave poskušajo to odkrivati, ne da bi kamne kakorkoli razbijali ali poškodovali. Ta predstava kamnov ne uporablja kot material, ampak se sprašuje, kaj bi nam kamni radi povedali. Pri tem je bil ustvarjalcem predstave velik navdih način, kako je k svetu pristopalo gibanje OHO. Kako animirati kamne, če je duša že v njih? Če hočemo biti soplesalci plesa, ki je v kamnu, moramo sami sebe »odkamniti« (izraz iz pesmi Maka Dizdarja, ki je prav tako prebrana v predstavi). Ko lutkarji prepoznavajo življenje, ki je v kamnu, oživljajo in premikajo tisto, kar je bilo nepremično v njih samih, morda spreminjajo trde in globoko zakoreninjene misli, ideje in načela.
Predstava je zvrstno hibridna; vsebuje elemente postdramskega gledališča, plesa, gledališča objektov in instalacije, temeljno stanje duha, ki ga poskuša priklicati, pa je poezija. Vzpostavlja različne registre, od mitsko vzvišenih do humornih. Besede, ki se v tej predstavi srečujejo s kamni, gredo od ponovnega stvarjenja ljudi po vesoljnem potopu, ki ga z metanjem kamnov dosežeta Devkalion in Pira v Ovidijevih Metamorfozah, prek Kafkove interpretacije mita o Prometeju do poezije Antona Aškerca, Jureta Detele in Miklavža Komelja, obenem pa vzpostavlja pravi palimpsest medbesedilnih povezav; končni učinek se povezuje z opisom skrivnostnega kamna v romanu Nafta Piera Paola Pasolinija: »Neskončna raznolikost njegovih blagih barv ustreza neskončni raznolikosti snovi, a nobene od njih v resnici niso prepoznali, kajti vsak mineral ima protislovne lastnosti, tako v odnosu do samega sebe kakor tudi v odnosu do drugih mineralov, s katerimi je pomešan oziroma iz katerih je sestavljen: v tistem kamnu ni bilo mogoče ločiti tistega, kar se je zdelo dragoceno, od tistega, kar se je zdelo brez vsake vrednosti ali celo strupeno; do danes ni bilo mogoče opredeliti njegove nedostopnosti za analize in popolne protislovnosti […]«
Ko se predstava osredotoča na to, kako lahko razvijemo drugačen odnos do kamna, poskuša vzpostaviti drugačen odnos do sveta. Kamni v predstavi niso objekti, ki bi jih lahko preprosto preoblikovali po svojih željah. Odnos vsakega nastopajočega do radikalne nespremenljivosti, nerazumljivosti ali bolje nerazumljenosti kamna, do njegovega nepremičnega vztrajanja je poseben izziv predstave. Kamni so v predstavi tudi scenografija. Igralci s kamni ustvarjajo dinamične pokrajine in simbole – od pregrad in ovir, ki jih je treba premagati, prek poti, ki vodijo v zunanje in notranje svetove, do mostov, ki povezujejo. Ko se kamni ločijo od tal in z nastopajočimi dvignejo v zrak, vstopimo v prostor, kjer domnevne fizične zakonitosti izgubijo moč. Tu se prepletajo domišljija, magnetne sile in neskončni tok med vedenjem in nevedenjem.
Ustvarjalci:
Avtorica, režiserka in koreografinja: Leja Jurišić
Avtor besedila: Miklavž Komelj
Avtorji uporabljenih besedil: Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič
Dramaturginji: Petra Veber, Leja Jurišić
Scenografinja, kostumografka in oblikovalka svetlobe: Petra Veber
Soustvarjalci in nastopajoči: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac
Avtor glasbe: Eduardo Raon
Avtor videa: Atej Tutta
Svetovalka za animacijo: Martina Maurič Lazar
Jezikovna svetovalka: Irena Androjna Mencinger
Lutkovni tehnolog: Zoran Srdić
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Damir Radončić
Producentka: Alja Mihajlović Cerar/Katra Krsmanović
Lučno vodstvo: Maša Avsec
Scenski tehnik: Jakob Kozelj
Koproducent: Pekinpah
Zahvala: Jiři Bezlaj, Ema Kugler, Andrej Detela, Marko Pogačnik
Premiera: 23. oktober 2025, Oder pod zvezdami LGL
Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki deluje na področju plesne in performativne umetnosti. Svoja avtorska dela je izvajala po Evropi, v ZDA in Mehiki. Prejela je številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado in nagrado Ksenije Hribar skupaj z Markom Mandićem za predstavo Skupaj. Avtorica, ki ji ni tuja kritike družbe, predvsem ekonomskega in političnega izkrivljanja svobode, človeško telo dojema kot močno emancipatorno orodje pri ustvarjanju izkušnje odpora. Ostaja zavezana raziskovanju osebnega in intimnega in tudi (bio)političnega. Jurišićeva je odnos s kamnom temeljito predelala v predstavi in v procesu za predstavo Ni mogoče čakati zaman v soavtorstvu z Miklavžem Komeljem in Petro Veber. V tej predstavi kamen za Lejo Jurišić ni rekvizit, ampak soigralec. Na odru mu namenja dolgo, poglobljeno in nežno pozornost, ki je bila posledica dolgih ur in dni in skoraj zenovsko skoncentriranih vaj. Ob tej pozornosti se občinstvo lahko zave naše aprioristične predstave, da kamen ni živo bitje. V nekem trenutku procesa Jurišićeva izreče, da so kamni tako močni, da ji omogočajo vse.
.
© Petra Veber